Intervju z Meeno Arumaimoney, vodjo prodaje za Nemčijo v skupini Stöcklin
Meena Arumaimoney pomaga podjetjem pri optimizaciji in nadaljnjem razvoju njihove intralogistike. V intervjuju govori o tem, kdaj avtomatizacija resnično ustvarja dodano vrednost, katere napake povzročajo nepotrebne stroške naložb in zakaj trajnost danes obsega veliko več kot le izbiro prave tehnologije.
Ne bi začela s tehnologijo, ampak z vprašanjem, kaj želi stranka doseči. Gre za večjo zmogljivost, stabilnejšo kakovost, večjo razpoložljivost, boljšo ergonomijo ali za reševanje problema pomanjkanja usposobljenih kadrov? Šele ko so cilji in sedanji procesi jasni, se lahko smiselno odloči, kje avtomatizacija ustvarja resnično dodano vrednost.
Avtomatizacija zame ni sama sebi namen. Zlasti pri veliki raznolikosti izdelkov, embalaže ali variant je lahko bolj ekonomično, da se ponavljajoče in standardizirane procese ciljno avtomatizira, medtem ko se namerne izjeme obravnavajo fleksibilno. Odločilna ni največja možna stopnja avtomatizacije, temveč pravo ravnovesje med zmogljivostjo, prožnostjo in gospodarnostjo.
»Včasih je pravi korak delna avtomatizacija, včasih pa celovitejša rešitev. Pomembno je, da je odločitev razumljiva in da se dolgoročno izplača.«
To vključuje tudi realističen pregled celotne naložbe. Pomembna ni le nabavna cena, temveč tudi obratovanje, vzdrževanje, razpoložljivost in vprašanje, kako se lahko zahteve spremenijo v naslednjih letih. Rešitev mora delovati danes in hkrati ponujati dovolj prostora za rast, spremenjene količine in nove procese.
Včasih je delna avtomatizacija pravi korak, včasih pa celovitejša rešitev. Po mojih izkušnjah nastane najboljša rešitev takrat, ko se z naročnikom odkrito pogovarjamo o ciljih, okvirnih pogojih in omejitvah.
Pogosta napaka je, da se prehitro odločimo za določeno tehnično rešitev. Če je tehnologija že določena, preden so bili natančno opredeljeni procesi, zahteve glede zmogljivosti in strateški cilji, se kasneje poskuša proces prilagoditi tehnologiji. Po mojem mnenju mora biti ravno obratno: najprej razumemo proces in zahteve, šele nato razvijemo ustrezen celovit koncept in izberemo primerno tehnologijo.
Enako pomembno je, da ne načrtujemo le za sedanje potrebe. Strukture naročil, količine in zahteve strank se spreminjajo. Zato je treba že od samega začetka upoštevati prilagodljivost, zmogljivostne rezerve in možnost širitve, ne da bi pri tem napravo po nepotrebnem preveliko dimenzionirali. Dober načrt zame pomeni zavestno dimenzioniranje tehničnih in gospodarskih rezerv.
»Upoštevamo celotno procesno verigo in zahteve stranke pretvorimo v rešitev, ki je tehnično, gospodarsko in organizacijsko trdna.«
Pomemben vidik je tudi organizacija okoli obrata. Obstoječih ročnih postopkov ni vedno mogoče ena proti ena prenesti v avtomatizirano okolje. Tokovi materiala, vmesniki, nosilci tovora, podatki in odgovornosti morajo biti med seboj popolnoma usklajeni. Enako pomembno je, da se zaposlene vključi že v zgodnji fazi. Tisti, ki bodo kasneje delali z obratom, morajo razumeti, zakaj se postopki spreminjajo in kako nova rešitev deluje v vsakdanjem življenju.
Prav v tem vidim našo odgovornost kot generalnega izvajalca. Upoštevamo celotno procesno verigo in zahteve stranke pretvorimo v tehnično, gospodarsko in organizacijsko zanesljivo rešitev. Pri tem je kakovost za nas bistven del dolgoročne gospodarnosti. Naši izdelki so razviti v lastnem podjetju in večinoma proizvedeni v Švici. Z lastno proizvodnjo in notranjimi testi ter FAT (Factory Acceptance Test), ki ga izvedemo v prisotnosti naročnika, imamo neposreden vpliv na kakovost, zanesljivost in usklajenost komponent.
Prodaja pri podjetju Stöcklin zato pomeni več kot le pridobivanje in sklenitev projekta. Že v zgodnji fazi moramo jasno predstaviti, kaj rešitev zmore, kakšne spremembe zahteva pri stranki in kako jo je mogoče razvijati še vrsto let. Prav ta jasnost ustvarja zaupanje in preprečuje poznejša razočaranja.
Pritisk po spremembah se znatno povečuje. Stranke pričakujejo krajše dobavne roke in visoko razpoložljivost, hkrati pa postajajo asortimenti, embalaža in količine vse bolj nestabilni. K temu se dodajata še pomanjkanje usposobljenih kadrov in pritisk na stroške. Intralogistika mora zato biti ne le zmogljiva, temveč predvsem prilagodljiva in robustna.
Digitalizacija in umetna inteligenca bosta pri tem igrali vedno pomembnejšo vlogo. Iz operativnih podatkov je mogoče izpeljati potencial za optimizacijo in predvidljive odločitve. Zame pa je ključno, da je osnova prava: jasni procesi, zanesljivi podatki, urejeni vmesniki in stabilna sistemska arhitektura. Umetna inteligenca lahko podpira dobre procese – ne more pa nadomestiti inteligentnega oblikovanja procesov.
»Intralogistika, usmerjena v prihodnost, se ne začne z odločitvijo o tehnologiji. Začne se z razumevanjem tega, kaj stranka potrebuje danes – in kaj mora biti sposobna doseči jutri.«
S povečano povezanostjo hkrati narašča tudi pomen kibernetske varnosti. To ni naloga, ki jo lahko reši samo dobavitelj ali upravljavec. Upravljavci, integratorji, IT-oddelki in drugi partnerji morajo že zgodaj pojasniti odgovornosti in vmesnike. Varnost je treba upoštevati skozi celoten življenjski cikel naprave.
Tudi regulativne zahteve pridobivajo na pomenu. Uredba EU o strojih (EU) 2023/1230 velja od 20. januarja 2027. Pri projektih z ustreznim časovnim okvirom je zato treba te zahteve pravočasno upoštevati pri načrtovanju, zasnovi, dokumentaciji in oceni skladnosti.
In nazadnje, trajnost ostaja osrednja tema – ne le z ekološkega, temveč tudi z gospodarskega vidika. Poraba energije, življenjska doba, vzdrževanje ter možnost poznejše prilagoditve ali razširitve naprave vplivajo na skupne stroške skozi mnoga leta. Po mojem mnenju nastane prihodnostno usmerjena intralogistika takrat, ko se procesi, tehnologija, ljudje, podatki, varnost, kakovost in gospodarnost od samega začetka obravnavajo kot celota.
